O festivalu
Vsaka resničnost je zgolj projekcija na transcendentalnem ekranu, ki se utrjuje skozi ponavljajoča dejanja ter razkriva kot (samo)ujetost v oblastnih strukturah. Vsak sistem teži k stabilizaciji, kar pomeni, da poskuša heterogenost gibanj zajeziti, mesta odmika pa nevtralizirati. Bežen prelet nad družbo, se tako kaže kot zajezenost v brezizhodnosti zaprtih struktur, vse večjo mehanizacijo naših dejanj, v gibanju po površini in prisotnost izpraznjenih form. Bolj kot ob vsebino in esenco mesenosti vselej znova trčimo ob napihnjene frazeme, izpisane in naučene abstrakcije; bolj kot ob telesa, trčimo ob njihove lupine.
Umetnost ni izjema. Kar se prikazuje, kar cirkulira vse pogosteje sledi preverjenim recepturam. V boju za vidnost in denar, želje in strasti izgubijo osrednje mesto. Igra je vpisana in izpisana v imitaciji "borznih mehanizmov". V tej vse bolj zasičeni strukturi, nekje na obrobju vznika tisto nekaj, kar pregiba povsem neopazno. In v tej esencialni nuji po biti, ki kljubuje zapovedanemu, ki se upira pričakovanemu in prevprašuje sprejeto stvarnost, transformira sliko realnosti.
Večplastnost raziskave, kreacija trenutnih skupnosti, vnaprejšnja odpoved uspeha, strukturne spremenljivosti, spopad z lastnim gibom na odru, so le nekateri pristopi, ki se jih na festivalu poslužujejo umetniki. Emancipatorni potencial plesne improvizacije se transformira v nova poimenovanja in išče ustrezna metodološka orodja, ki bi odgovarjala potrebam sedanjosti.
Takšna, ki bi razkrila možnost za "ustrojenje drugačnih razmerij", razkrila kompleksnost narave vezi med heterogenimi elementi našega bivanja. Kako torej odpirati namesto zapirati, kako plezati visoko in dopustiti, da lahko padamo globoko, kako govoriti o bližini in oddaljenosti, o skupnosti kot o prostoru razlik? Kako poiskati moč in motivacijo, da ne zapadeš v življenje, ki ga ne želiš živeti?
Koliko si dovolimo biti ranljivi? Ali je umetnost ranljiva v vsej svoji umetniški formi in koliko si dovoli biti ranljiv umetnik? Imamo čas zavedati se realnosti? Lahko bi mu rekli tudi čas dvoumnosti. To je nedefinirano stanje, polno napetosti in potenciala. Izvajalce postavi v stanje nenehnega iskanja. To jih naredi ranljive, saj so popolnoma izpostavljeni občinstvu. To je čas med dvema dogodkoma.
In čas združitve dveh festivalov.
Mojca Kasjak in Jasmina Založnik